Kronika za kroniko

#37 Fenix in Metulj

2012-01-30T11:39:00.003+01:00

Se še spomniš, kako so tistega dne gorele krošnje dreves?
Sonce je svetilo pod takšnim kotom, da je bil cel
horizont v plamenih.

In tisto polje. Kot ploščad Majske piramide, kjer
je bilo žrtvovano preveliko število ljudi.

Še zmeraj sem bil prevzet.
Še zmeraj mi je bilo toplo, pod debelim volnenim puloverjem.

Koliko ljudi naredi mesto?
Koliko mest naredi ljudi, vrednih lastnega obstoja!

Vsi moji vtisi sedijo tam na kupu. Na vrhu tistega hriba.
Veličasten razgled mrtvega Londona.

Vtisi od včeraj, in tisti od jutri. Vtisi od danes,
ki jih še vedno meljem. Vtisi za leto nazaj.

V občutku zamaknjenosti, se vprašam..
So moje besede izpraznjene? So zvotlene? Brez odmeva?

Ne potrebujem prtljage. Dajte mi pero in zvezek. Srečen bom.

#6 Berlin

2009-11-20T14:29:00.002+01:00

Najprej most čez reko Elbo.
…
Zaspana pokrajina se je spremenila v mesto.
Dva psa. Avto. Trije ljudje.
Prebudil sem te iz spanca in ti rekel: „zakaj spiš,
prispeli smo?!
…
In moj pogled, izgubljen v ulicah.

Neponovljivo.

#67 Sinhronizacija

2009-04-22T10:19:00.003+02:00

Samo tvojo roko sem hotel držati.
Nič drugega.
Samo v tvoje oči sem te hotel gledati.
Nič takega.
Samo objeti sem te hotel.
Nič drugega.
Samo začutiti sem si te želel.
Nič takega.

Ne gledam več v nebo, ker me je strah.
Bojim se modre kilometrine nad mano.
Vedno bolj sedim sam. Vedno na istem mestu.
Moj zlati horizont je začel bledeti in
izgublja se sled.
Sinhronizacija...

#63 Jaz in Ideja

2009-01-06T12:29:00.001+01:00

Razbil sem še zadnje okno najinega stanovanja.
Zaradi prepiha si videti drugačna.
Nič več nisi razumna, vztrajna.
Nisi več načrtovana.

Tudi sam ne idealiziram več.
Ne pričakujem več.
Ne vidim, kje sva obstala.

Bojim se, da sva tekla prehitro in
skočila previsoko.
Premočno sva se držala za roke.

Nisva videla, da je rodovitna
delta daleč za nama.
Vztrajajva, samo še malo, prosim,
v tej prostrani puščavi,
najinemu majhnemu stanovanju.

#1,1 Spravitev z Nm

2008-10-16T17:58:00.002+02:00

Želim ostati.
Rad bi raziskal še malo dlje.
Zavleči se hočem v vse spore tega mesta.
Še vedno gojim upanje,
nekaj je še zmeraj tam nekje.
Ne, nočem odleteti.

Izuril sem nos da vonja,
oči da vidijo in ušesa da slišijo.
Sredi noči se zbegan zbujam in kot
neučakano dete sledim asociacijam. Sledem.
Postajam senca mesta, vidite me lahko
vsepovsod, kadarkoli.

Tu sem pustil zavest,
za tistim križiščem moralo, pod tem
mostom se valja razum.
Mesto je polno mene.
Luči, ceste, strehe, vodnjaki kričijo moje ime
in me preklinjajo.
Zaradi mene se ne morejo naužiti spokoja.

Nočem oditi.
Želim ostati.
Še vedno se izgubljam sredi noči in se
zbujam zjutraj pod drevesi.
Neke težke noči sem sklenil;
Odidem, ko najdem.

Odgovor #12,10

2008-10-13T14:21:00.005+02:00

Spraševal sem se dolgo.
Po mesecih, letih sem našel odgovor.

Omejil sem prostor iskanja.
Odkril sem veliko.

Našel sem kraj, za katerega sem
spraševal dolgo.
Ugotovil, da je bil tu že od nekdaj.

Kraj, kjer sem videl mnogo plamenov,
kraj kjer izgubil duhovno nedolžnost,
vzljubil kostanj, ki sem ga sovražil dolgo.

Tu sem se pogovarjal z ljudmi,ki so mi dali ogromno.
Več, kot sem jim zmožen vrniti.

Vračam se tja in ugotavljam,
nikoli se niso zgubili v horizontu.

#44 How long must you wait for me?

2008-06-30T17:59:00.004+02:00

Preveč sem se obotavljal.

Prevečkrat sem se ustavil, da bi si odpočil.
Nikoli se nisem spraševal,
samoumnevnost me je prehitela.

Opazoval sem okolico. Ljudi.
Obstal v mnogih trenutkih.
Videl prazne mrliške vežice,
premikajoča se mesta in mnogo železniških postaj.

Izgubil sem orientacijo.
Intuicije ni več.
Bolijo me oči in
blazinice na prstih od tipanja neznanih obrazov.

Kako dolgo me že čakaš?
Ali mi še zmeraj puščaš sledi?
Kako močna je tvoja vztrajnost in
Ali lahko prezreš razočaranje, ki sem ga povzročil?

Kako dolgo me že čakaš?

Recimo karkoli

2008-06-14T22:10:00.003+02:00

Dan bi bil rad krajši.
Noč bi bila rada daljša.
Nihče ne ve kako bi rešili ta konflikt.

Jezera bi bila rada večja.
Morja bi bila rada manjša.
Spet konflikt.

Hribi bi bili radi višji.
Gore bi bile rade manjše.
Še eden izmed konfliktov.

Rad sem velik.
Nisem rad majhen.
Konflikta ni.

Lepota

2008-06-10T16:27:00.003+02:00

Primanjkuje mi enotnosti.
Zlivanje doživljenega.
Pot, ki bi bila rada krajša.

Sence, ki mi poskušajo pristriči pot.
Jastrebi, ki visoko spremljajo moje korake.
Reke, ki se ne pustijo zajeziti.

Ritem, me hoče odstraniti.
Besede, ki bi rade ostale neizrečene in
dejanja ki bi raje ostala neponovljiva.

Hiše me vabijo da jih poimenujem dom.
Vrabec bi rad razlagal o moji velikodušnosti.
Enotnost, bi bila rada doživeta.

Oblaki in številke...(#5)

2008-05-05T16:59:00.002+02:00

Postal bom bolj agresiven.
Odstranil bom vse oblake z neba.
Na nebo bom postavil svoje.
Zastrl bom poglede ljudi.
Navedel jih bom k vzhodu.

Posejal bom svoje hribe in
z neba bo tekel moj dež.
Nevihto bom enačil z svojim
dojemanjem sveta in
veter bo pihal le ko mu bom dovolil.

Kako naj bo ime temu novemu svetu?

#12.23 Majhna roža in vesolje

2008-05-05T16:55:00.002+02:00

Posadil bom rožo.
Rožo, ki bo odraz vsega mojega.
Vsem bo pokazala svoje
prečudovite barve in povedala
najlepšo zgodbo.
V njo bom prelil vse svoje znanje,
izkušnje in čas.
Mislim, da bo ostala za vedno.
Tudi ko mene več ne bo.

Še vedno iščem prostor, kjer bi jo posadil.

#78963

2008-05-05T16:47:00.002+02:00

Rekla mi je naj ne drezam preveč.
Manj kot veš o sebi in drugih,
lažje bo tvoje življenje.
To so bile njene zadnje besede.
Vprašal sem jo zakaj, a mi je vedno začela
odkimavati z glavo.
Ni mi bilo jasno zakaj, tudi danes mi ni.
Povedala mi je tudi, da je življenje lepo
in da nekateri tudi jokajo.

Potem je ni bilo več.
Tudi ona je jokala in uživala.
Tudi ona je banalizirala in filozofirala.
Zakaj se ne spomnin več njenega obraza?
Ali bom pozabil tudi besede?
Trudim se, spomniti se, in jo doživeti še enkrat,
še mnogokrat.
Ali sem zaradi tega posesiven, egoističen?

S škarjami bi si jo želel izrezati
iz spomina in jo prilepiti v memoriam
samo njej v čast.
V čast njeni ideji.
Misli, ki mi jo je položila v srce,
kjer biva še danes.

Iščem človeka kateremu bi jo lahko
posredoval. Vem da jo moram.

Iščem človeka za katerega bom
vedel da jo bo dojel tako kot
jaz. Vem da jo bo.

#1989 Nostalgija...

2008-04-28T16:15:00.001+02:00

Kje so tiste roke, ki so se zgubile na obali velike reke?
Poznal sem jih.
Kje je tista arhitektura, ki mi je povedala tako veliko?
Poznal sem jo.

Nič več ne morem gledati nazaj, kajti sonce mi povzroča slabost.
Ni več tistih toplih večerov in maratonskih ogledov filmov Quentina Tarantina.
Ni več čaja s toplim mlekom.
Še cigaret mi ne diši več.

Vem. Vem. Vem. Zagotovo vem,
da tam enkrat bo tudi sonce posijalo tako kot nekoč.
Tako kot ko sem bil majhen.
Podili smo se po vsakem travnatem kvadratnem metru tega mesta.
Vse je bilo tako jasno.
Prihodnosti ni bilo, bil je lep sončen dan
in jaz s pariško čepico na glavi.

#545 Nekje od 5.9.2007 do 6.4.2008 - misli nekega obdobja

2008-04-07T10:33:00.002+02:00

You Know there's still a place for people like us...

---------------------------------------------------------

Hvalospeh tvoji čudovitosti. Danes, je vse narejeno v tvojem imenu. Ne vem ali bi ti bilo všeč, edino kar lahko rečem je da je iskreno. Uživaj...

--------------------------------------------------------

Nekoč sem prišel, a sem odšel.
Tisti trenutek, ko sem pogledal skozi okno...sončni vzhod. Svet je bil neizmerno lepši. Pogledam na levo, ničesar. Trenutek, ki bi definitivno moral trajati dlje. Saj še nekaj sekund, da bi si ga lahko zapomnil. Ugotovil sem, da bolje spim ponoči. Počutim se bližje...
Vse kar mi je še ostalo, je sanjski svet. Edino okolje komuniciranja..Nekoč bi si želel priti in tudi ostati...

-------------------------------------------------------

Dajte mi to svetlečo, bleščečo zvezdo, da jo objamem, izčrpam iz nje energijo in moč...Dajte mi še eno, da vrne nazaj k meni in obe bom potisnil nazaj v črno vesolje, da bodo gledale kakšno srečo so ustvarile...

-------------------------------------------------------

Sama zgradba niti ni bila nekaj posebnega. Pač, zgradba iz srednjega veka polna žive zgodovine.
Spominja me na nekaj, kar sem že doživel. Prebuja mi del mene, ki je bil nekoč že prebujen a se je skril Bojim se da se bo z odhodom zopet skril...

-------------------------------------------------------

Zakaj ste se izgubili? Zakaj ste izpustili zlati čas iz rok? Ali ga še vedno lahko najdete, vi upravljalci zvezd? Vsaj za sekundo, zgolj za efekt in spremembno vrnite čas nazaj, na veličino trenutka.

------------------------------------------------------

Igram se z klišeji in ironijo. Mogoče malce črnega humorja. Epskega pridiha. Vendar ne boj ali pomanjkljivost. To ni simbolika oz. Iskanje simbolike a vendar dajem poudarek na banalne vsakdanje situacije.

------------------------------------------------------

Vrednota je sistem prepričanj ali stališč o tem kaj je dobro, pozitivno, pravilno in družbeno zaželjeno. Vsak posameznik ima svojo hiearhijo vrednotnega prostora. Vsak posameznik mora v procesu socializacije, družbene vrednote sprejeti v svojo vrednostno hiearhijo, ki vpliva na človekovo delovanje.

------------------------------------------------------

Sonce mu povzroča slabost. Lepo vreme ja zanj depresivno. Ko pada dež, začne živeti. Nevihto enači z svojim dojemanjem sveta...

-----------------------------------------------------

Ali mi lahko sledite?
Ali mi lahko podarite zasluženo hvalnico in priredite spektakularno zabavo?
Ne, mislim da ne bi zmogli. Prenesti teže in tok bi vas odnesel daleč.

----------------------------------------------------

ODHOD DOMOV...
Drva, Samokolnica, Nezmožnost...

----------------------------------------------------

Who will save you from the rage of the storm???
Who will lend his hand to built you a home???
Možgani – zapleten organ, ki ga pri današnji človeški vrsti sestavlja približno 10 milijard nevronov.

---------------------------------------------------

Približno 2/3 na dan v svojem zornem kotu doživim motnjo sistema. Toda to je lepa motnja sistema.
Prečudovita Motnja sistema.

---------------------------------------------------

Built to resist and 666....

---------------------------------------------------

Pila je kozarec mleka...

#999 Kronike nekega mesta

2008-03-20T21:14:00.003+01:00

Mesto. 35.000 ljudi. Zakaj se nikoli ne vprašamo, koliko jih poznamo. Kdo sploh so in ali si jih sploh želimo spoznati. Iz križišča se odpravim na desno proti domu. Nekakšna rutina in po pričakovanju na poti srečam ljudi ki jih nekako zmeraj vidim tam, ob istem opravilu, vsak dan. Nekatere pozdravim, nekatere ne. Kronološko spremljam njihov razvoj že od nevemveč katerega leta naprej. Vsako leto vidim njihovo spreminjanje. O, poglej, ugotovim da gospa, ki jo zagledam na prehodu za pešce, nima več tistega iskrenega nasmeha na obrazu. Dva meseca nazaj, se mi je to zdelo naključje, toda v tem trenutku ko sem jo zagledal, sem si lahko v mislih ustvaril logičen zaključek. Šele v tem trenutku. 35.000 ljudi. Z njimi si delim svoj prostor. Svojo vizijo, pa čeprav na nekoliko nedoumljiv ljudi. Koliko stvari je odvisnih od njih, in za koliko stvari sem odvisen jaz. Pa so le ljudje. Znanci, neznanci, prijatelji. Danes sem zjutraj, sem ugotovil, da si še nekdo drug deli z mano moj najljubši kotiček mesta, za katerega sem mislim, da vem samo jaz. Presenetljivo, sploh me ni prizadelo. Nasprotno, pomirilo me je. Kako me lahko pomiri dejstvo, da si popoln neznanec z mano deli prostor, ki je doživel moje največje vzpone in globoke padce. Prostor, ki je bil moje zatočišče. Prostor, ki mi je tako veliko dal. Ali naj si poiščem novega?
35.000 ljudi. Nihče ne posveča pozornosti drug na drugega, a obenem drug drugemu krojimo usodo. 35.000 solz. 35.000 imen. 35.000 želja. 35.000 pričakovanj.

#dvesto --- Want to blow some bloom to Paris...

2008-03-10T13:33:00.001+01:00

Pa saj tudi v Parizu cvetje več ne cveti...

Pojasnilo Opsesija Osebek Odraz Občutek Stvar Mail Globoko Kontekst Sreča Življenje Praznost Zbeganost Obraz Austin Powers Fliper Banana Testenine Oseba Stavek Pritisk Kliše Razum Razlaga Realnost Popolnost Odgovornost Milijon Pomembnost Sistem Pogovor Pozdrav Samota Tisoč Tisoč Tisoč Kilometer Počutje Fizika Psihologija Funkcioniranje Praznost Duša Zadovoljstvo Vir Trenutek Bolečina Okno Vzhod Levica Sanje Trenutek Trajanje Minuta Sekunda Svet.

Sonce mu povzroča slabost.

Nevihto enači z svojim dojemanjem sveta in obstoja.

I want to blow some bloom to Paris!!!
What's wrong with the Paris flowers??? Bloom, from my soul to Paris...

In ko bo tudi Pariz vzcvetel tako kot nekoč...nimam dovolj velikega besednega zaklada, da opišem to vizijo.

Kronika #99/vtis

2008-03-07T15:27:00.005+01:00

Skoz koliko meglic, megla življenja,
ne da bi kdaj se vprašal, kam in kod,
sem hodil, hitel, si utiral pot,
se ves čas na prividna obzorja vzpenjal,

ne da bi z njih, z najvišjega grebena,
kot Mojzes se ozrl na drugo stran,
v obljubljeno deželo Kanaan,
moj svet je brezprostoren, brez imena:

v tej strašni neizmernosti srca
še sam je neizmernost, brez meja:
ko nebogljen izgubljam se v temi,

me v mojo stisko nemo nagovarja
kot molk v ljubezni dveh ... svet, ki ga ni,
a ga življenje vsak dan sproti ustvarja.

Ciril Zlobec: Pesmi

#1912.12 Threesome

2008-03-04T16:45:00.002+01:00

Nujno, nujno, nujno si oglejte tale film.
Film poln boemskih pogledov in preprostost človeških odnosov. Kako bi bilo lahko preprosto, pa v realnem življenju ni oz. sami naredimo temu tako. Brezgovorna komunikacija in ujemanje ter neujemanje. Popolni odnosi, ki kmalu postanejo težki in nerazumljivi, komplicirani in nato krmarjenje skozi osebne strese in napetosti v zopet ustaljeno življenje. Poanta je v razčiščevanju in pogovoru. Življenje za trenutek in ljudi ki te obdajajo, s katerimi se imaš lepo in uživaš v njihovi družbi. Dajejo ti nekaj več. Tisti boemski občutek, ko si z nekom in enostavno ne more biti lepše.
Skratka, odličen film ki ti da za mislit več kot dovolj, če si pozoren na simboliko. Vredno ogleda in časa.

#15.783

2008-03-03T16:23:00.002+01:00

Rad bi dosegel...mogoče zvezdo?
Čarobni trenutek, ko bi spet lahko bilo vse popolno.
Nimam več energije za opotekanje. Rad bi se ustavil, vsaj za sekundo.

Znotraj so valovi postali smrtonostni, od zunaj...ni več ničesar.
Oči nimajo več leska, smeha ni več.

Poseg v samo jedro.

Ni ga več človeka, za brezgovorno komunikacijo.
Ne najdem ga.
Ni več človeka, na isti valovni.
Ne najdem ga.

#1912

2008-02-26T17:04:00.003+01:00

Moral bi dojeti. Moral bi poslušati. Moral bi sprejemati in dajati.
Pogovarjati, urejati, razčiščevati.
Moral bi upoštevati vse nasvete pametnih, modrih ljudi.
Moral bi, moral...Zakaj že nisem???????
Saj na to vprašanje ne vem odgovora. Pač nisem in kje sem? Tudi to ne vem. Kdaj pa kdaj me lahko vprašate kako mi je ime in tudi tega ne bom vedel. Moral bi vedeti, moral..
Nekatere stvari bi želel vedeti, moral vedeti, pa jih pač ne vem. Ne znam.
Ne dojamem.Ne razumem. Resnično ne.
Ni težko izvedeti, ni težko najti, težko je slediti.
Ne maram slediti, nikomur, ničemur...

Z drugimi besedami, moral bi živeti bolj intenzivno...

Schyzma ima svoj slogan

2008-02-22T17:39:00.005+01:00

I hope that future will be the shelter.
So they wont kill me, find me or follow me.
I hope that my body and steps, will help...
one day.

Kronika #66 ali Paris at Night

2008-02-22T17:22:00.017+01:00

Troje vžigalic sem drugo za drugo ponoči prižgal.

Prvo, da bi videl tvoj obraz,
drugo, da bi videl tvoje oči,
tretjo, da bi videl tvoja usta,

in potlej trda tema da bi se spomnil vsega,

ko sem te objel.

By Jaques Prevert

Kronika/kons #222

2008-02-22T16:57:00.003+01:00

Tudi v polnem sijaju se zmeraj nekje lahko odkrije
črna pega.
Črna pega,
ki te začne motiti v tistem trenutku, ko ti jo nekdo pokaže.

KAKO ŽE???
KAJ JE ŽE TO OBSTOJ?
Smešna beseda.80% nas niti ne ve kaj pomeni.

STANJE DUHA*PODZAVEST
kakšna je številka:'
71,3485))))))rezultat

Kdaj bo že konec?U pizda, pa sej to je že drugo življenje. No pa začnimo znova.
OD ZAČETKA...

Kronika #3,17

2008-02-19T16:57:00.001+01:00

Skrij se za potni list.
Veliko bananino drevo je premajhno zate.
Kar za potni list prosim.
Ta bo ravno pravšnji.

Kronika #27

2008-02-19T16:32:00.003+01:00

Kje so tiste roke, ki jih poznam.
Vprašam te, kje so, ti, ki si mi jih odvzel.
Pogrešam tiste roke, ki sem jih poznal.
Boli me, ker ne vem kaj počno v tem trenutku.
Prizadane me, ker te prečudovite roke niso prepletene z mojimi.
Pogrešam tiste roke ob jutranji kavi, sprehodu, ob govoru...
Želim si zopet dotakniti tistih rok, jih objeti.

Žal mi je, ker jih nisem že prvič. Od silne ganjenosti sem jih lahko samo opazoval.

Nisem imel moči, jih prijeti.

Sprašujem se, kje so zdaj tiste roke, ki sem jih poznal a obenem nisem o njih vedel ničesar?

Samo tam so bile.

Same, brez mojih.