#37 Fenix in Metulj

Se še spomniš, kako so tistega dne gorele krošnje dreves?
Sonce je svetilo pod takšnim kotom, da je bil cel
horizont v plamenih.

In tisto polje. Kot ploščad Majske piramide, kjer
je bilo žrtvovano preveliko število ljudi.

Še zmeraj sem bil prevzet.
Še zmeraj mi je bilo toplo, pod debelim volnenim puloverjem.

Koliko ljudi naredi mesto?
Koliko mest naredi ljudi, vrednih lastnega obstoja!

Vsi moji vtisi sedijo tam na kupu. Na vrhu tistega hriba.
Veličasten razgled mrtvega Londona.

Vtisi od včeraj, in tisti od jutri. Vtisi od danes,
ki jih še vedno meljem. Vtisi za leto nazaj.

V občutku zamaknjenosti, se vprašam..
So moje besede izpraznjene? So zvotlene? Brez odmeva?

Ne potrebujem prtljage. Dajte mi pero in zvezek. Srečen bom.

#6 Berlin

Najprej most čez reko Elbo.
…
Zaspana pokrajina se je spremenila v mesto.
Dva psa. Avto. Trije ljudje.
Prebudil sem te iz spanca in ti rekel: „zakaj spiš,
prispeli smo?!
…
In moj pogled, izgubljen v ulicah.

Neponovljivo.

#67 Sinhronizacija

Samo tvojo roko sem hotel držati.
Nič drugega.
Samo v tvoje oči sem te hotel gledati.
Nič takega.
Samo objeti sem te hotel.
Nič drugega.
Samo začutiti sem si te želel.
Nič takega.

Ne gledam več v nebo, ker me je strah.
Bojim se modre kilometrine nad mano.
Vedno bolj sedim sam. Vedno na istem mestu.
Moj zlati horizont je začel bledeti in
izgublja se sled.
Sinhronizacija...

#63 Jaz in Ideja

Razbil sem še zadnje okno najinega stanovanja.
Zaradi prepiha si videti drugačna.
Nič več nisi razumna, vztrajna.
Nisi več načrtovana.

Tudi sam ne idealiziram več.
Ne pričakujem več.
Ne vidim, kje sva obstala.

Bojim se, da sva tekla prehitro in
skočila previsoko.
Premočno sva se držala za roke.

Nisva videla, da je rodovitna
delta daleč za nama.
Vztrajajva, samo še malo, prosim,
v tej prostrani puščavi,
najinemu majhnemu stanovanju.

#1,1 Spravitev z Nm

Želim ostati.
Rad bi raziskal še malo dlje.
Zavleči se hočem v vse spore tega mesta.
Še vedno gojim upanje,
nekaj je še zmeraj tam nekje.
Ne, nočem odleteti.

Izuril sem nos da vonja,
oči da vidijo in ušesa da slišijo.
Sredi noči se zbegan zbujam in kot
neučakano dete sledim asociacijam. Sledem.
Postajam senca mesta, vidite me lahko
vsepovsod, kadarkoli.

Tu sem pustil zavest,
za tistim križiščem moralo, pod tem
mostom se valja razum.
Mesto je polno mene.
Luči, ceste, strehe, vodnjaki kričijo moje ime
in me preklinjajo.
Zaradi mene se ne morejo naužiti spokoja.

Nočem oditi.
Želim ostati.
Še vedno se izgubljam sredi noči in se
zbujam zjutraj pod drevesi.
Neke težke noči sem sklenil;
Odidem, ko najdem.

Odgovor #12,10

Spraševal sem se dolgo.
Po mesecih, letih sem našel odgovor.

Omejil sem prostor iskanja.
Odkril sem veliko.

Našel sem kraj, za katerega sem
spraševal dolgo.
Ugotovil, da je bil tu že od nekdaj.

Kraj, kjer sem videl mnogo plamenov,
kraj kjer izgubil duhovno nedolžnost,
vzljubil kostanj, ki sem ga sovražil dolgo.

Tu sem se pogovarjal z ljudmi,ki so mi dali ogromno.
Več, kot sem jim zmožen vrniti.

Vračam se tja in ugotavljam,
nikoli se niso zgubili v horizontu.

#44 How long must you wait for me?

Preveč sem se obotavljal.

Prevečkrat sem se ustavil, da bi si odpočil.
Nikoli se nisem spraševal,
samoumnevnost me je prehitela.

Opazoval sem okolico. Ljudi.
Obstal v mnogih trenutkih.
Videl prazne mrliške vežice,
premikajoča se mesta in mnogo železniških postaj.

Izgubil sem orientacijo.
Intuicije ni več.
Bolijo me oči in
blazinice na prstih od tipanja neznanih obrazov.

Kako dolgo me že čakaš?
Ali mi še zmeraj puščaš sledi?
Kako močna je tvoja vztrajnost in
Ali lahko prezreš razočaranje, ki sem ga povzročil?

Kako dolgo me že čakaš?