#99 Zadnja pesem mojega bloga...

Dreamin’ away, Need to dream away, away from here.
To be with you, To seek your presence,
we have no place, no spot..
we should have a spot,
Our land, Our everything.

There I would not only see the sun risin’
But also your beautiful eyes opening to a new day,
Lookin’ into mine,
We would think another us-day,
I would not be able to hold smile,
And my whole-self would wrap itself around your smile,
Your smell would be my oxygen,
Oh God I miss your smell..

We would reach to each other bodies,
Hands would slide,
Arms would embrace,
Sweet gestures would turn into sweat,
Carrying each other into each other,
Tell the morning that you and me are coming.

The days would be like any other days,
Just special, sacred.
Breakfast would be our dance.
Walkin’ around would be a rollercoaster of soft gestures.

So simply special.
Imagine us,
Going to dinner,
Sittin on a bench,
Seein’ a movie,
Readin’ a book in a cauch,
your head layin’ on my lap
So simply special.

Every second of total everything,
I would give myself to you.

Dva volnena puloverja

V mojih sanjah imava dva psa. Kaj drugega kot dve nemški dogi. Vsak dan ju peljeva na dolg sprehod. V mojih sanjah je to čas za najine pse, in del dneva ko si vzameva čas zase. V mojih sanjah ju zmeraj zagovarjaš. Tudi ko naredita kaj narobe. Tudi nocoj je bilo tako. In jaz sem seveda popustil. V mojih sanjah še zmeraj razmišljam o tem, kako naj te prepričam, da si omisliva sovo. In osla. In zajca.
V mojih sanjah se po večerji posloviva. Ti se zapreš v delavnico, jaz v delovno sobo med knjige in
računalnik. Nekje ob polnoči se zopet srečava. Voščiva lep spanec. In zaspiva. Na tleh ob postelji, zasmrčita tudi psa. V mojih sanjah sva zmeraj samo jaz in ti. Najina psa. Najino življenje. Dva volnena puloverja.

#6 Berlin

Najprej most čez reko Elbo.
…
Zaspana pokrajina se je spremenila v mesto.
Dva psa. Avto. Trije ljudje.
Prebudil sem te iz spanca in ti rekel: „zakaj spiš,
prispeli smo?!
…
In moj pogled, izgubljen v ulicah.

Neponovljivo.

#1724 ...Vse najine vetrnice

In vedno znova pade jesensko listje na tla.
Spoznanje, kako globoko sem ukoreninjen,
želim si videti tvoj pravi obraz,
želim hoditi ob tebi. In nikoli izginiti.

Daleč za sabo puščava vse najine vetrnice.
Upam da jih prideva še kdaj obiskat.
Rad imam vse najine vetrnice.
Edino kar imam, vse najine vetrnice.

...

Nikoli več se ne bi pritoževal.
In zbujal bi se z nasmehom na obrazu.
Vsako sekundo bi posvetil le tebi.
In vse najine vetrnice, še zmeraj iste, na istem mestu.

#1,2 Vabilo na kavo

Zakaj obstajava na samo določenih lokacijah?
Še nebo se je zjokalo, zaradi dejstva,
kako lepe stvari najdeva v najinem odnosu,
koliko prečudovitih besed si izmenjava,
priznava.. Vendar zmeraj samo ostanejo
lepe. Ostanejo prečudovite.
Blizu, vendar daleč.
Čutiva se, vendar se
obenem odmikava in
kot sovražniku postavljava ovire,
skrivava se drug pred drugim...

Torej, kdaj greva spet na kavo??

#24538

S čim sem se ti zameril?
Sem delal veliko napak?
Sem bil nevzdržen?
Sem bil vsiljiv?
Sem bil posesiven?
Preveč zaščitniški?

Danes sem te sanjal.
Makovo polje, pozna pomlad,
sončni vzhod. Jaz in ti.
Vedel sem da vidiš le črno belo sliko.
Želel sem si da bi videl barve.
Hotel sem ti pomagati.
A sem te samo opazoval s solznimi očmi.

Zbudil sem se. Nemočen, nemiren.
Prazen, osamljen.
Z željo, da bi ti le kaj pomenil.
Z upanjem, da ti nekoč bom.

#Sredi noči

Zavedel sem se, da sem prav tako dober kot ti!!!